Iz odločb Sodišča Evropske unije

Pomembne odločitve sodb Sodišča EU za slovenski pravni red

Sodba Sodišča EU v zadevi C-477/21: Dnevni počitek dopolnjuje tedenski počitek

Strojevodja madžarskega železniškega podjetja MÁV-START je izpodbijal delodajalčevo odločitev, ki mu ni odobrila dnevnega počitka v trajanju najmanj 11 zaporednih ur, če je ta čas pred ali po tedenskem počitku ali dopustu. Sodišče EU je poudarilo, da sta dnevni in tedenski počitek samostojni pravici z različnimi cilji, zato je treba delavcem zagotoviti dejansko uživanje vsake od teh pravic. Dnevni počitek ni del tedenskega počitka, temveč ga dopolnjuje, tudi če je neposredno pred njim.

Sodba Sodišča EU v zadevi C-555/21: Pravica potrošnika do zmanjšanja stroškov kredita

Avstrijsko združenje za varstvo interesov potrošnikov je izpodbijalo splošni pogoj banke UniCredit Bank Austria, ki določa, da se v primeru predčasnega odplačila kredita stroški, ki niso odvisni od trajanja pogodbe, ne povrnejo niti sorazmerno. Sodišče EU je odločilo, da Direktiva 2014/17 ne nasprotuje takšni nacionalni ureditvi. Pravica do predčasnega odplačila kredita vključuje le obresti in stroške, ki so odvisni od trajanja pogodbe, ne pa tudi stroškov, ki jih potrošnik nosi ne glede na trajanje pogodbe.

Sodba Sodišča EU v zadevi C-395/21: Jasnost in razumljivost pogodb o pravnih storitvah

V zadevi M.A. proti odvetnici D.V. je prišlo do spora glede pogodb o opravljanju pravnih storitev. V petih tovrstnih pogodbah je bilo določeno, da se honorar izračuna na podlagi urne postavke, vendar brez dodatnih podrobnosti. Ko D.V. ni prejela vseh zahtevanih honorarjev, je vložila tožbo proti M.A. na litovskem sodišču. Litovsko sodišče je Sodišču EU postavilo vprašanje glede določb prava EU, namenjenih varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji.

Sodišče EU je odločilo, da pogodbeni pogoj, ki določa ceno na podlagi urne postavke, brez dodatnih informacij za potrošnika, ne izpolnjuje zahteve prava EU, da mora biti sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku. Vendar pogoja, ki določa ceno na podlagi urne postavke, ni mogoče šteti za nepoštenega samo zato, ker ne izpolnjuje zahteve po preglednosti, razen če to izrecno določa nacionalna zakonodaja. Pravo EU tudi ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče odpravi ničnost tega pogoja in ga nadomesti z dopolnilno določbo nacionalnega prava ali z določbo, ki se uporablja na podlagi medsebojnega dogovora strank.

Sodba Sodišča EU v zadevi C-460/20: Pravica do izbrisa (“pravica do pozabe”)

V zadevi TU, RE proti Google sta dva direktorja skupine investicijskih družb od družbe Google zahtevala odstranitev povezav do člankov in slik iz rezultatov iskanja njunih imen. Trdila sta, da članki vsebujejo netočne trditve in zahtevala odstranitev njunih fotografij iz rezultatov slikovnega iskanja. Google je oba zahtevka zavrnil, trdil, da ni seznanjen z točnostjo informacij v člankih. Nemško zvezno vrhovno sodišče je Sodišče EU prosilo za razlago pravice do izbrisa (“pravica do pozabe”) v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR) in Direktivo o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov.

Sodišče EU je poudarilo, da pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna pravica in jo je treba uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami. Oseba, ki zahteva odstranitev povezav zaradi netočnosti informacij, mora dokazati očitno netočnost teh informacij. Upravljavec iskalnika (v tem primeru Google) ni dolžan aktivno iskati dejstev, ki jih ni podprl zahtevek. Če vlagatelj zahteve predloži ustrezne in zadostne dokaze, mora upravljavec iskalnika povezave odstraniti.

Glede prikaza fotografij je Sodišče pojasnilo, da je potrebno ločeno ocenjevanje nasprotujočih si pravic in interesov. Upoštevati je treba informativno vrednost fotografij, ne da bi se upošteval kontekst njihove objave na spletni strani, s katere so povzete.

Sodba Splošnega sodišča EU v zadevah T-260/21 in T-306/21: Podjetja Breuninger in Falke proti Komisiji

Splošno sodišče EU je zavrnilo tožbi nemških podjetij E. Breuninger GmbH & Co. in Falke KGaA, ki sta izpodbijali odločitev Evropske komisije o odobritvi pomoči, ki jo je Nemčija dodelila podjetjem, ki so zaradi pandemije COVID-19 utrpela vsaj 30-odstotno izgubo prometa.

Novembra 2020 je Nemčija Evropski komisiji predložila shemo pomoči, ki je zagotavljala podporo podjetjem za njihove nekrite fiksne stroške v času pandemije COVID-19. Shema je podjetjem omogočala pridobitev pomoči do 3 milijone EUR, kar je Komisija odobrila kot združljivo z notranjim trgom EU. Februarja 2021 je Nemčija predložila spremenjeno shemo, ki je zgornjo mejo pomoči povišala na 10 milijonov EUR in jo podaljšala do konca leta 2021. Tudi to shemo je Komisija odobrila.

Podjetji Breuninger in Falke sta vložili tožbi za razglasitev ničnosti sklepa Komisije o odobritvi (spremenjene) nemške sheme pomoči. Splošno sodišče je obe tožbi zavrnilo, saj je ugotovilo, da merilo za upravičenost do sheme pomoči v nobenem primeru ne ustvarja omejevalnih učinkov na konkurenco, ki so očitno nesorazmerni glede na cilj nemške sheme pomoči – zagotoviti trajnost podjetij, ki jih je prizadela pandemija COVID-19.

Sodba Splošnega sodišča EU v zadevi C-83/21: Airbnb Ireland UC plc, Airbnb Payments UK Ltd proti Agenzia delle Entrate

Splošno sodišče EU je odločilo, da pravo EU ne nasprotuje zahtevam po zbiranju informacij ali odtegovanju davka v skladu z nacionalno davčno ureditvijo, ki se uporablja za kratkoročni najem nepremičnin. Italijanski zakon iz leta 2017 je uvedel davčni odtegljaj v višini 21% za dohodek iz kratkoročnega najema nepremičnin. Podatke o najemnih pogodbah je bilo treba posredovati davčnemu organu. Airbnb je izpodbijal uvedbo tega novega davčnega režima, vendar je bila njegova tožba zavrnjena. Sodišče je ugotovilo, da obveznosti, uvedene v italijansko zakonodajo, niso v nasprotju s pravom EU.

Sodba Splošnega sodišča EU v zadevi T-522/20: Carpatair proti Komisiji

Splošno sodišče EU je razglasilo ničnost sklepa Evropske komisije o potrditvi romunskih pomoči mednarodnemu letališču Temišvar v korist družbe Wizz Air. Letališče je upravljala družba AITTV, v kateri je imela romunska država 80% delnic, in je prejela državno financiranje za gradnjo terminala za lete zunaj schengenskega območja. Družba Carpatair je izpodbijala pomoči, ki so jih romunski organi dodelili letališču Temišvar v korist družbe Wizz Air. Evropska komisija je odločila, da pomoči, ki jih je prejela družba AITTV, ne pomenijo državnih pomoči. Splošno sodišče je tožbi družbe Carpatair ugodilo in sklep Komisije razglasilo za ničen.

Sodba Evropskega sodišča v združenih zadevah C-649/20 P | Španija/Komisija, C-658/20 P | Lico Leasing in PYMAR/Komisija in C-662/20 P | Caixabank in drugi/Komisija: Razsodba o državnih pomočeh

Evropsko sodišče je delno razglasilo za ničen sklep Komisije glede “španskega sistema poslovnega najema” (ŠSPN), ki je bil predmet več pritožb, predloženih leta 2006. ŠSPN je omogočal podjetjem za pomorske prevoze, da kupijo plovila, zgrajena v španskih ladjedelnicah, po znižani ceni, kar je bilo v škodo ladjedelnic drugih držav članic.

Komisija je v sklepu iz leta 2013 ugotovila, da so trije od petih ukrepov, ki so sestavljali ŠSPN, pomenili državno pomoč v obliki selektivne davčne prednosti, ki deloma ni združljiva z notranjim trgom. To pomoč so izvajali v nasprotju z obveznostjo priglasitve, zato je Evropska komisija odredila nacionalnim organom, da pridobijo vračilo te pomoči.

Sodišče je s sodbo ugodilo pritožbenemu razlogu Kraljevine Španije, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z vračilom zadevne pomoči, in zavrnilo pritožbe v preostalem. Sodišče je presodilo, da v zadevi lahko določi samo in je po opravljenem preizkusu zadeve razsodilo, da je treba sporni sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem je z njim naloženo vračilo celotnega zneska zadevne pomoči od upravičencev na podlagi napačne opredelitve zadnje navedenih.

Kljub uspešnim tožbam za razglasitev ničnosti sklepa, ki jih je Splošno sodišče potrdilo, je bila zadeva na pritožbo Evropske komisije vrnjena Splošnemu sodišču, ki je tožbi zavrnilo. Zoper to odločitev so Kraljevina Španija, družbi Lico Leasing in PYMAR ter drugi vložili tri ločene pritožbe. Sodba sodišča je ugodila pritožbi Kraljevine Španije glede neobstoj obrazložitve v zvezi z vračilom pomoči in zavrnila preostale pritožbe.

Sodba Sodišča v zadevi C-205/21 | Bolgarsko ministrstvo za notranje zadeve proti Generalnemu direktoratu za boj proti organiziranemu kriminalu: Varstvo občutljivih osebnih podatkov

Evropsko sodišče je odločilo, da sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsakega obdolženca zaradi njihovega vpisa v policijsko evidenco nasprotuje zahtevi po zagotovitvi večjega varstva pri obdelavi občutljivih osebnih podatkov. V kazenskem postopku zaradi davčne utaje je bila oseba imenovana V.S. obdolžena sodelovanja v hudodelski združbi. Policija je želela zbrati njene daktiloskopske in fotografske podatke za vpis v evidenco, čemur je V.S. nasprotovala.

Ker je Bolgarsko specializirano kazensko sodišče dvomilo o združljivosti bolgarske zakonodaje glede vpisa v policijsko evidenco z Direktivo 2016/680 in Listino EU o temeljnih pravicah, je zadevo predložilo Evropskemu sodišču.

Sodišče je odločilo, da Direktiva 2016/680 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa prisilno zbiranje podatkov oseb, za katere obstajajo dokazi o naklepnem kaznivem dejanju. Vendar pa Direktiva 2016/680 nasprotuje zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, obdolžene naklepnega kaznivega dejanja, za vpis v evidenco, brez ugotovitve in dokazovanja, da je zbiranje podatkov nujno potrebno za dosego določenih ciljev, in da teh ciljev ni mogoče doseči z ukrepi, ki pomenijo manjši poseg v pravice in svoboščine zadevne osebe.